Nagradi Gibanice 2015

»Eden  od vidikov, ki me je pri tem delu globoko ganil, je bil način, na katerega Irena Tomažin raziskuje glas kot eksperimentalni koreografski element, kako ga »pozunanji«. Zvok konstantno vrača mnogoterim prostorom in časom, iz katerih prihaja, in ga vedno znova jemlje iz različnih točk, da ga na različne načine obdela. Najpomembneje pa je, da ta uporaba telesa kot medija – ali dobesedno stroja – za obdelavo ne samo lastnega glasu, ampak mnoštva glasov iz oddaljenih krajev in časov, nedvomno prinaša politično pomembno premestitev glasu iz produkcije  subjektivnosti, ki je običajno povezana z domnevno edninskim in edinstvenim telesom/subjektom. Nenazadnje ob tem delu premišljujemo, da če so naši glasovi dejansko konstituirani iz različnih glasov, ki prihajajo iz različnih časov in prostorov, tj. če v resnici ne posedujemo lastnega glasu, je naša odgovornost do tega, kako glas pozicioniramo, koreografiramo, de-koreografiramo in re-koreografiramo skladno s tem, kaj ima smisel v določeni situaciji, še večja«.
Paula Caspão, 21. 02. 2015

»Performans Irene Tomažin Okus tišine vedno odmeva razumem kot delo, ki koreografira zvok – njegove premike, potenciale, uporabnost za dekonstrukcijo, rekonstrukcijo in spreminjanje; za vsa dejanja in poskuse, ki ne služijo izbrisu telesa, ki jih proizvaja, ampak mu omogočijo, da postane nekaj drugega. Material, ki je naenkrat morebiti hkrati manj in bolj človeški. Okus tišine vedno odmeva se je pred mano dvignil kot neke vrste zapreka ali težava, predstavljena na način, ki mi ni pustil nobene druge možnosti, kot da premislim, kako bi se je lotila. Tako srečanje posamezniku ne dovoljuje, da bi bil ali ostal, kdor je bil še pred trenutkom. Po njem nismo več vedeli, kje natančno smo. Pretresel je načine, na katere produciramo in občudujemo identiteto, in omogočil, da pozabimo nase; destabiliziral je naš način razmišljanja in tako ustvaril pogoje, iz katerih lahko vznikne še nepreverjena misel«.
Jana Jevtović

»Vesela sem, da je nagrado dobila Irena Tomažin. Upam, da ji bo pomagala nadaljevati raziskovanje giba in glasu, ker – to sem tudi javno povedala – se me je to globoko dotaknilo; naravna povezava med telesom, glasom in mislijo, ter presenetljiv in izviren način, na katerega je skozi delo z glasom in kretnjami sposobna preobraziti svoja čustva.  Vključno s scenografijo, lučmi, zvokom in kostumografijo ji je uspelo ustvariti celovito predstavo, ki je nedvomno delo zelo kakovostne performerke.
Pri njej pa občudujem še nekaj – Irena se je poglobila v raziskovanje pesmi in njihovih korenin, ki pa niso slovenske, ampak – če sem prav razumela –  ukrajinske, in jih s svojo interpretacijo uspela približati sodobnemu občinstvu«.
Yvona Kreuzmannová,
Tanec Praha, Češka