Selektorji 2015

Doslej sem bila s festivalom Gibanica povezana kot ustvarjalka, plesalka in koreografinja, saj sem se s plesnimi deli kar nekajkrat udeležila posameznih zgodnejših izvedb festivala. Na letošnje vabilo za vlogo selektorice – skupaj z Ivo Nerino in Marcom Olivéjem – sem se sprva odzvala previdno, saj je majhnost prostora lahko neznosno breme. Stanje stvari sodobnega plesa v Sloveniji poznam dobro ter ga intenzivno in z veseljem spremljam. V spominu imam tudi odločitve, dileme in rezultate naših predhodnikov, različnih selektorskih triov prejšnjih Gibanic. Sama sem do sedaj, kadarkoli je na to naneslo, zagovarjala mnenje, da je izbor programa za Gibanico delo za enega selektorja, saj neizbežna subjektivnost izbora tako ne bi bila še dodatno obremenjena z usklajevanji in kompromisi treh selektorjev.

V procesu selekcije pa se je izmenjava mnenj s so-selektorjema izkazala za izjemno dragoceno in produktivno. Prejeli smo približno 50 predlogov za izbor, ki jih zaznamujejo izrazito raznoliki pristopi k področju sodobnega plesa. Njihove avtorice in avtorji se med sabo razlikujejo tako glede obsežnosti opusov, ki jih imajo za seboj, kot tudi prostorov, pristopov, poetik in vsebin, ki jim služijo za izhodišča. Naša naloga je bila izbrati devet del, ki so kar najbolj zaznamovala krajino sodobnega plesa v Sloveniji v preteklih dveh letih in morebiti še bolj razširila njen horizont. Dela smo se najprej lotili individualno, potem pa smo še skupaj analizirali vsakega izmed prijavljenih projektov. Sama sem izpostavila dela, ki jih po moji presoji odlikujejo jasna kreativna in analitična misel, prepričljiva odrska prezenca, izvirna struktura, drznost. Selektorji nismo vedno imeli enotnega mnenja, tako da je na nek način izbor del na letošnji Gibanici seštevek treh individualnih pozicij, ki pa so se – morda nepričakovano ali pa pričakovano – seštele. Izbranih del ne povezujejo krovni koncept, vsebina, vodilo ali rdeča nit, pač pa jim je skupno to, da smo selektorji v njih videli močne in avtentične umetniške pozicije, ki pomikajo formo in vsebino sodobnega plesa prek varnih območij in poznanih strategij bodisi v formatu, performativnosti, času, vsebini, povezavi z zvokom ali interakciji z realnostjo. Med prijavljenimi in izbranimi produkcijami je kar nekaj takih, ki so nastale izven Slovenije in brez njene podpore. Njihovi avtorji so si delovne pogoje ustvarili v drugih evropskih državah.  Morda letošnji program Gibanice sporoča tudi to, da smo poleg bega možganov priča tudi begu ustvarjalnih in mislečih teles. Seveda so številni odlični ustvarjalci še vedno aktivni doma, vendar delujejo v slabih pogojih, ki predvsem zaradi manjka vadbenih prostorov ter nesistematičnega financiranja ne omogočajo kontinuiranega dela.

Format Gibanice omogoča zolj omejeno število predstav, zato v program ni bilo mogoče vključiti številnih ustvarjalcev, ki pomembno so-oblikujejo slovensko plesno sceno. Kljub temu pa upam, da bo Gibanica te tri dni povezala slovensko plesno sceno, ki potrebuje in si zasluži stabilne delovne pogoje in pozicijo, enakovredno drugim umetniškim zvrstem.

Iz položaja Zagreba gledam na Gibanico kot platformo slovenskega sodobnega plesa, ki je nedolgo tega spremenila ustroj in postala partnerski projekt same stroke – temelji torej na soglasju in medsebojnem interesu – z zavistjo. Hrvaška namreč še vedno nima take skupne fronte, ki bi vzdrževala profesionalni status plesa, promovirala umetnike na mednarodni sceni in združila sceno v premišljevanju lastne pozicije. Zato in upoštevaje širši evropski kontekst z vse večjimi proračunskimi rezi in vse slabšimi produkcijskimi pogoji iskrene čestitke za letošnjo festivalsko izdajo.

Vprašanje, ki se mi je zastavilo med selekcijo prijavljenih del, za katere predpostavljam, da predstavljajo večino dveletne plesne produkcije Slovenije, se nanaša na internacionalizacijo plesne scene v nasprotju s tistim, kar imenujemo »lokalni kontekst«. Oziroma, kaj pomeni slovenska plesna scena in posledično kaj je selekcija slovenskega plesnega festivala? Jasno je, da gre za promocijo del domačih plesnih umetnikov in produkcijskih hiš, vendar je Teja Reba, predsednica Društva za sodobni ples Slovenije, v pismu selektorjem zapisala, da Gibanicapredstavlja … pluralnost izrazov … ki so bodisi skozi formo ali vsebino močno vplivali na slovensko plesno krajino v zadnjem letu. Vpliva seveda ni mogoče meriti, zato smo se selektorji osredotočili na izbor del, ki izstopajo iz okvira pričakovanega plesnega izraza in katerih moč, doslednost in avtonomija niso pod vprašajem.

Predstavljajo slovensko produkcijo dela, ki jih financira denar slovenskih davkoplačevalcev? Kaj je z vse večjo tendenco, celo prisilo v mednarodne in EU koprodukcije? Koliko mora biti slovenskih državljanov, da velja neko delo za slovensko, in kaj z avtorji, ki že leta ne delajo na domači sceni in se ne navezujejo na lokalni kontekst, vendar s svojim delom prinašajo nove načine razmišljanja in so zato pomembni? Ples je nomadska in izven-nacionalna kategorija, vendar je vprašanje komunikacije z lokalnim okoljem – še posebej v sredinah, ki se soočajo s stalnim odlivanjem talentov – zahtevno in vzbuja nekakšno anksioznost .  Odpira tudi vprašanja centralizacije, pa dostopa do virov, infrastrukturne podpore.

Končni seznam predstav oziroma programa, ki smo ga Nina, Marc in jaz podpisali, je rezultat našega kratkega sodelovanja in vzpostavljanja medsebojnega razumevanja treh profesionalcev, ki prihajajo iz različnih kontekstov in imajo različne izkušnje. Naše delo je usmerjala vrsta zahtev in omejitev, ki jih postavlja okvir festivala. Pozicija dodeljene moči, ki jo kot selektorji sprejemamo, pomeni vključevanje manjšega števila in izločitev večine in navkljub upoštevanju načela pluralnosti plesnih izrazov je v končnem programu prisotna določena hierarhija vrednot. Sam festival bo pokazal, v kolikšni meri naša selekcija odgovarja trenutnim potreba scene, jaz pa se še enkrat zahvaljujem organizacijskemu timu Gibanice in vsem vključenim umetnikom za izkazano zaupanje.

Proces selekcije letošnje Gibanice je bil zame zelo zanimiva izkušnja. Zanimivo je bilo bolje spoznati, kaj se dogaja na slovenski plesni sceni in kaj delajo plesne institucije v državi. Kot zunanji opazovalec sem spoznal, da malo prijavljenih del ohranja odnos oziroma izhodišče v fizičnem gledališču in dramaturški kompoziciji. Kot v večini evropskih držav je danes težko delati v skupinskih produkcijah in večina del je solističnih ali duetov. Majhen delež del, ki sem jih videl, ohranja koreografsko pisavo v odnosu na prostor in kompozicijo. Veliko umetnikov namreč eksperimentira in raziskuje lasten načine izražanja. V tem smislu so se mi zdela posebej zanimiva dela in raziskave, povezane s telesom in zvokom, in dela na osnovi t. i. »instant composition« in improvizacije. Na splošno kažejo plesalci v predstavljenih delih odlične plesne in gibalne veščine, kar zadeva tehniko, dinamiko (v navezavi na potrebe dela, ki ga izvajajo, in kako se pristop do telesa, kompozicije in drugih potrebnih »orodij« sklada z značilnostmi dela in usmeritvami, ki jim koreograf/plesalec sledita v razvijanju plesnega jezika).

Internacionalizacija slovenskih plesnih produkcij je zapletena tema. Kot drugod nima opraviti zgolj s »kakovostjo« dela, ampak tudi s tem, komu je delo namenjeno in ali mu uspe najti pravega »sogovornika«. Sam menim, da dela lahko zaživijo izven Slovenije, težji del pa je vedeti, kateri so pravi, ustrezni prostori in konteksti za ta dela, in najti partnerja, ki jih lahko predstavi in sodeluje z umetniki, kar zadeva predstavitev, koprodukcijo ali »coaching«.

Naš izbor predstavlja samo en pogled in ne pomeni, da so ostala prijavljena dela slaba ali da so izbrana najboljša. Izbor je samo pogled in rezultat pogovorov treh ljudi, ki so se sporazumeli o določenih merilih. Če bi bili na našem mestu trije drugi ljudje, bi bil njihov izbor zagotovo drugačen. Gibanica 2015 je priložnost za vse promotorje plesa in plesne umetnike, da pridejo v Ljubljano, vidijo, kaj se dogaja na slovenski plesni sceni, in se srečajo z umetniki. Z umetniki, ki se predstavljajo na festivalu, in drugimi, ki bodo festival spremljali in so prav tako zanimivi.