V performativni raziskavi z naslovom “kakor voda pôje kost” Irena Z. Tomažin in Jule Flierl nadaljujeta svoje delo z glasom, gibom, zvokom in prostorom s tokratno temo udomačenosti oziroma odtujenosti (lastnega) glasu. Celoten proces bo zaznamovala obsedenost s ponavljajočim se vprašanjem: “Kdo ima glas?” – in začasnost odgovorov kot retoričnih vprašanj: “Ali ima glas ta, ki govori, kriči in pôje? Ali ta, ki posluša in (pre)sliši? Kdo je ujetnik in kdo rabelj glasov, ki so namenoma preslišani in neuslišani? Kaj in kako z odgovornostjo slišanega in pre-slišanega?”. V raziskavi se bo avtorica gibala med utelešenjem zamolčanega preko giba oziroma plesa, vokalnimi kompozicijami glasu, ki izgubljajo svojo “rdečo nit” med zvokom, besedo ter petjem “ta starih” oziroma ljudskih pesmi, ki razpirajo naložene plasti zgodovine vsega (ne)izrečenega.
Paradoks telesa in glasu:
Filozof Georg W.F. Hegel v svojem lucidnem delu Fenomenologija duha dojame, da “duh je kost”. V tedanjem občem razumevanju glasu, naj bi bil glas glede na telo, tisto najbolj “duhovno” in ne-telesno na človeku, ki se preko lastnega glasu najbolje približa duhovnemu. Ampak instrument glasu je ravno telo.
Paradoks molka, paradoks zamolčanega:
Po nekaterih teorijah naj bi se travma zapisala v telo tudi kot molk, kot nekakšna pokrajina zamolčanosti, ki v bistvu ni manjko glasu, ampak je glas, ki ne more ali pa se upira biti slišan, saj ne zaupa ali verjame v možnost razumevanja slušatelja. Zamolčano tako skleše telo, ki preko simptomov govori svojo preslišano, ne slišano zgodbo.
Paradoks poslušnosti:
Po nekaterih (glasbenih) teorijah ljudje brez posluha najraje pojejo, saj se v bistvu faktično ne slišijo in zatorej niso obsedeni s tem, kako pojejo, kot bolj uživajo v samem dejanju petja. Kafkova zgodba Miš govori o miši Jožefini, ki tako običajno poje, da sploh ne poje, ampak žvižga, pa kljub vsemu ji vsi povsem prevzeti prisluhnejo, čeprav ni njen glas v prav ničemer boljši oziroma drugačen od njihovega. V bistvu v Josefini poslušajo to, česar pri sebi niso sposobni (u)slišati.
Avtorici: Irena Tomažin in Jule Flierl
Produkcija : Zavod Sploh
Producentka: Špela Trošt
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana
Irena Z. Tomažin je plesalka, eksperimentalna pevka in filozofinja, ki deluje v eksperimentalnem gledališkem in glasbenem kontekstu. Njeno delo sta med drugim analizirali Bojana Kunst (Glas plešočega telesa) in Sophie Herr (Geste de la voix et théâtre du corps), njeni spisi o vokalni filozofiji pa so bili objavljeni v različnih umetniških publikacijah. Izdala je tri albume: Crying Games, Taste of Silence in Cmok v grlu. Njeno delo je dosledno raziskovanje nejezikovnega glasu kot medija v telesni izvedbi.
Jule Flierl je študirala sodobni ples na Akademiji za ples v Salzburgu (SEAD) in koreografijo na EXERCE Montpellier in je kot plesalka med drugim sodelovala z Bryanom Campbellom, Martinom Nachbarjem, Ibrahimom Quarishijem, Tinom Sehgalom in Meg Stuart. Flierl deluje s somatsko glasovno metodo, t. i. »Lichtenbergerjevo metodo«. Trenje med njenim usposabljanjem v različnih sodobnih plesnih tehnikah ter njenim vokalnim treningom je utrlo pot njenim koreografskim delom, ki raziskujejo glas kot ples.