Oh, kako zelo običajno je predstava, ki ohlapno povezuje tri performerje, ki vsak v svojem mediju spletajo svojo zgodbo na meji med fikcijo in resničnostjo, intimnostjo in občostjo. Vsak zase tvorijo celoto, a vendar se med njimi spletajo krhke povezave težko ulovljive atmosfere. Predstava vsebinsko izhaja iz osebnih zgodb / fragmentov / avtobiografskih motivov plesalk in performerk Bojane Robinson in Katje Legin, glasbenika Tomaža Groma ter kratkih zgodb Katherine Mansfield. Na odru se razpira prepad med predstavami o srečnem družinskem življenju in realnostjo, v kateri so posamezniki ujeti med predstave, pričakovanja in potrebe drugih. Vstopimo torej v povsem običajna življenja, ki pa so, ko jih pogledamo pobližje, polna zanimivih fenomenov. »Osnovni ton predstave tako nikdar ne zavije s poti, z linije, ne razleze se v emocijo ali moralizem, temveč skuša uprizoriti ravno ’tisto’, ‘ono’, vedno uhajajoče, torej neuprizorljivo« (Blaž Lukan za portal Neodvisni).
Koreografija, avtorstvo in izvajalci: Bojana Robinson, Katja Legin in gosta: Tomaž Grom in Nina Rajić Kranjac
Oblikovanje zvoka in zvočna intervencija: Tomaž Grom
Luč: Matevž Ftičar
Tehnik za vodenje projekcije: Matej Marinček
Umetniško svetovanje: Tomi Janežič
Dramaturško oko: Zala Dobovšek
Foto: Nada Žgank
Producent: Studio za raziskavo umetnosti igre
Koprodukcija: Kino Šiška
Partnerji: Zavod Bunker, KC Španski borci, DUM
Finančna podpora: Mestnaobčina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
Trajanje predstave: 120 minut
Bojana Robinson (1982) je plesalka in koreografinja iz Beograda, ki živi v Sloveniji. Leta 2005 je diplomirala na Akademiji za ples v Salzburgu (SEAD) in končala Erasmus program (SEAD in SNDO). Kot plesalka je sodelovala v predstavah koreografov (izbor) Borisa Čakširana, Sebastijana Stariča, Rebecce Murgi, Vite Osojnik, Boštjana Antončiča, Kaje Lorenci, Mateje Bučar; kot koreografinja pa režiserjev (izbor), kot so Aleksandar Švabić, Anđelka Nikolić, Ivana Đilas, Slobodan Unkovski, Andrej Nosov, Ana Tomović, Jovana Tomić, Selma Spahić in Snežana Trišić. Delala je koreografijo za Ansambal Kolo v Beogradu in gib za celovečerni film Vuka Ršumovića Ničije dete. Je študentka magistrskega programa na transdisciplinarnem študiju humanistike in teorije umetnosti na Fakulteti za medije in komunikacije v Beogradu pod mentorstvom dr. Miška Šuvakovića.
Katja Legin (1985) je leta 2007 diplomirala na plesni akademiji Laban v Londonu. Med letoma 2007 in 2009 je bila članica EnKnapGroup. Leta 2015 je na podlagi magistrskega študija izdala knjigo Dvojnosti: Performer in njegovo delo (MGL). V zadnjih petnajstih letih je kot plesalka in performerka sodelovala z velikim številom ustvarjalcev iz polja uprizoritvenih umetnosti. Leta 2012 je ustanovila No!training Labin ustvarila predstavo Variacije na počasnost: TIME OUT. V različnih kreativnih procesih je sodelovala v različnih vlogah; kot dramaturginja, koreografinja, zunanje oko, mentorica, pedagoginja, piska, kuratorka. Z gledališkim režiserjem Tomijem Janežičem umetniško vodita Ustvarjalni center Krušče, kreativno posestvo na Notranjskem. V zadnjih letih jo zanima snovanje oz. kompozicija odrskega dela kot dogodka, ki se zgodi (šele) v prisotnosti občinstva in akterjev.